Čeprav skakanje iz letečega letala ljudem zveni praktično na robu norosti, pa se bo vaše mnenje o tem športu čisto spremenilo, če boste imeli kdaj priložnost prebiti urico ali dve z ljudmi, ki to počnejo.
Skoki s padalom so ekstremni šport, ki pa je s pravšnjo mero zdrave pameti in upoštevanjem pravil ZELO varen.
Odkar svoje dneve pogosto prebijem na letališču in delam kot inštruktor padalstva, vam lahko nekaj povem »iz prve roke« - Inštruktorji podjetja prostipad.si jemljemo svoje delo izjemno resno. Kljub temu, da pogosto nevarnosti našega športa zavijemo v tančico skrivnosti, smeha in puhlih šal, to ne pomeni da se jih ne zavedamo. Živimo namreč po načelu pregovora »bolje preventiva, kot kurativa«. To počnemo zgolj zato, da vam omogočimo sproščeno in domače vzdušje, saj boste le tako lahko v celoti užili lepote tega našega izjemnega padalskega športa.
Izgleda kakor da jim je vsak naslednji skok s padalom še boljši od prejšnjega.
Ko sem pred svojim prvim tandemskim skokom sedel na tleh in malenkost v strahu izpolnjeval izjavo o zavedanju odgovornosti, si nisem mogel pomagati, da ne be opazil ene zelo očitne stvari. Videl sem ogromno ljudi, ki so s prestrašenim obrazom sedli v letalo in se »prepustili usodi«. A čisto vsak od njih, je na tla prispel s tako širokim nasmehom, da se je skoraj dotikal ušes. Enako sem opazil tudi pri padalcih ki so skakali samostojno – s to razliko, da so oni že sedli v letalo z nasmehom, saj so točno vedeli kaj jih čaka v zraku, pristali pa so še toliko bolj nasmejani in z nekim čisto posebnim sijajem v očeh.
In kar naenkrat, me je nekdo pocukal za rokav, in se mi predstavil kot tandem inštruktor. Sedaj gre pa zares.
Razlaga kako poteka tandemski skok, je vnesla nekaj mirnosti v moje možgane.
Po tem ko sva se spoznala, mi je gospod inštruktor podelil opremo, me tesno pripasal v tandemsko pasovje, zatem pa mi je do podrobnosti opisal potek skoka s padalom. Razložil mi je vse o položaju, ki sem ga moral zavzeti pred odskokom iz letala, kako izgleda odskok, kaj moram početi in kje se moram držati, ter kakšna je idealna pozicija za čas trajanja prostega pada. Na koncu me je pomiril z besedami – »če vse našteto pozabiš, bodi mehek in sproščen in veter te bo sam postavil v idealno pozicijo (samo ne upiraj se mu)«. Po tem je strah malenkost izginil....a nisem čisto prepričan ali je res izginil, ali pa sem se samo toliko obremenjeval s tem kaj moram narediti, da ne bi česa zafrknil, da nisem imel več časa razmišljati o strahu.
Nato sem slišal kako je nekdo zavpil »BOARDING!«, kar je pomenilo da je čas da se vkrcamo v letalo.
Vožnja z letalom AN-2 je bila udobna – še dobro, saj je takrat trajalo dobrih 30 minut, da smo dosegli višino odskoka 3000 metrov (zanimivost: danes skačemo z višine višje od 4000 metrov (običajno 4300m), na katero nas letalo dvigne v 12-ih minutah) . Med potjo sva z inštruktorjem še nekajkrat ponovila vse napotke za skok s padalom, nato pa so se kar naenkrat odprla vrata, po letalu je zavel hladen piš, moj srčni utrip je poskočil in v misli je prišlo zavedanje – to je to, trenutek resnice!
Ker sem bil zadnji v letalu na vrsti za skok v tandemu sem z očmi pospremil vse pred seboj, kako so odskočili z vrat in izginili neznano kam in napetost in adrenalin sta strmo naraščala, nekaj sekund po predzadnjem padalcu pa sva bila že na vrsti midva!
Nato pa 3... 2... 1... skok iz letala!
Približala sva se vratom, jaz sem pokleknil na rob vrat in prekrižal roke na prsih, kot je bilo dogovorjeno in strmel v brezno s cmokom v grlu in dozo adrenalina na višku. Inštruktor je s telesom malce zanihal naprej, nazaj in ko je v drugo zanihal naprej sem na obrazu začutil močan hladen veter, srce mi je za trenutek padlo v hlače in kmalu zatem začelo divje utripati. Odskočila sva. Moje misli so bile prazne, nasmeh se mi je raztezal čez ves obraz, saj sva že drvela proti tlom izven letala, popolnoma svobodna.
Inštruktor me je med potjo navzdol še malce zavrtel, in po nekaj sekundah (tako se je vsaj zdelo v moji glavi) sem začutil, da se padalo odpira. V nekaj stotinkah naju je postavilo pokonci, šumenje vetra je izginilo, moje srce je ponovno za trenutek obstalo, a kaj kmalu ugotovilo, da je drvenja proti zemlji konec, saj sva bila varna pod odprtim padalom.
Vožnja z odprtim padalom navzdol
Že od malega sem bil nagnjen k adrenalinu, zato sem hotel izkušnjo doživeti maksimalno, kar se da. Ko mi je inštruktor ponudil, da lahko prevzamem krmilne vrvice tandemskega padala in mi garantiral, da ga ne morem onesposobiti, sem takoj prevzel vajeti in že sva spet drvela proti tlom. Pokazal mi je kako se padalo upravlja, ter kako se da tudi s padalom zabavati. Zaradi vseh možnih vragolij, sva bila kaj kmalu na tleh in najinega skoka je bilo konec.
Po nežnem pristanku – zadrsala sva se po riti, me je inštruktor odpel s sebe, a sem kar še malce obsedel. Nekaj sekund je trajalo, da sem se pripravil na povratek v realni svet. A nasmeh na ustih je kljub temu vztrajal. In tako je tudi ostalo še nekaj nadaljnjih ur.
Že takrat sem vedel, da je šlo za izkušnjo, ki mi bo spremenila življenje. A nisem se niti zavedal kako zelo, saj je takrat en sam skok s padalom deloval praktično nepredstavljivo...sedaj pa to nepredstavljivo zadevo izvajam v povprečju 10 krat na dan in v tem neizmerno uživam.
A kdo sem jaz, da bi vam govoril kako in kaj. Kar lahko rečem je le: POIZKUSITE....NE BO VAM ŽAL!!